POD NJENIM OKNOM

Stal sem pod njenim oknom (cca. 3 metre),

mravljinčki v rokah,

zapel sem: ti si moje sonce,

pa se je oglasila: raje bi slišala: ti si mi vse,

okej, sem rekel,

vsaka šola nekaj stane,

šola brez naslova,

naslov brez šole,

v pritličju šole sem stežka izdavil: živjo, maruška,

ona pa: veš, jaz sem maruša,

nisem indijanka,

ti si moje sonce,

razlika med maruško in marušo,

razlika med punčko in dekletom,

šel sem v šolo,

nazaj v prihodnost,

moje potne roke,

nič narobe,

stežka sem zajecljal: prideš dol?

kam dol?

zavpila je: kam dol?

ne zanima me: dol, gor,

tudi mene ne zanima,

sem pogoltnil slino,

kar pozvoni na vratih,

zvonec,

razlika med zvoncem in zvončkom,

razlika med šolo, marušinim domom in gradovom v oblakih,

pozvoni že,

naj zadoni srce,

srčece moje,

nesrečno,

razlika med srečo in nesrečo,

ne poznam je,

poznam le marušo,

pritisnem na zvonec,

kateri?

prvi, drugi, tretji,

zvoncev pa je sedem,

ura je sedem,

zvonec je poleg ure,

pozvonim in čakam na refleks,

refleks je znotraj hiše,

maruša, torej,

odpre mi vhodna vrata in zajoče v obupu,

zasmeje se: ne zanimajo me linije in vertikale,

ne vem, o čem blebeče ta maruša,

ki ni indijanka,

indijanci molčijo,

indijanci obupujejo nad razlikami,

takimi in drugačnimi,

maruša ni drugačna,

ampak taka kot katjuša, melita, darja, tanja in tatjana,

a razlike me ne zanimajo,

maruša je doma,

njen dom je pred menoj,

vstopim,

se ponovno vklopim in nastopim: joj, kako si lepa,

ker je dejansko lepa,

a ona: motiš se, jaz sem namreč najlepša.

okej, pa bodi najlepša,

razlike ni,

čakam na razliko,

razlika se oglasi: jooj, kako lepo dišiš,

dišava se izmotava, ne poznam izraza,

nekaj hujšega od dišave,

v višavah,

pod oknom moje maruše,

nekaj metrov nad tlemi,

centralni sistem,

video sistem,

snemalni sistem,

kakšen sistem?

takšen - drugačen,

maruša pa ni drugačna,

drugačnost ni marušina,

maruša je v svojem svetu,

jaz pa pod njenim oknom,

oknom v svet,

v svetu pred svetom,

kjer luč se zasveti,

pred menoj maruša,

vsa polna zaporedij in vzorčnosti,

ne zanimajo me,

maruše tudi ne,

sploh ne,

negacija se oglasi in "zanika situacijo": mi daš poljubček, maruša?

vprašujoč pogled,

pogled nad vprašanje,

poljubček mi je dal marušo,

dal mi je rešitev,

rešitev v maruši,

v njeni roki,

roka na mojem licu: poberi se, prostak!,

klofuta,

boleča,

skeleča,

bolečina pod njenim oknom,

pod oknom sprememb.

 

 

mladi umetnik

Luka Benedičič - Mladi Pesnik

urednik

Poslano:
28. 03. 2019 ob 11:30
Spremenjeno:
28. 03. 2019 ob 11:58


Skrajno simpatično! Spomni me na Šalamunovo Romanje za Maruško -- nenazadnje ta lahkotnost in igrivost pisanja zelo spominja prav nanj. 


Nasploh pa ravno prav usmerjeno (držiš se ene niti), tok zavesti ni razpršen vsevprek, niti ni prisiljen v naključne asociacije (kadar je tako, se ta napor začuti v branju). Minimalizem, ki z besedno igro pove tisto "skrito čustvo", ki ga običajni jezik ne zmore.


Čestitke,

Luka


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

mladi umetnik
Napisal/a: mladi umetnik

Pesmi

  • 18. 03. 2019 ob 12:57
  • Prebrano 622 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 95.85
  • Število ocen: 5

Zastavica