V dan vabijo neumorni pevci.
Na steni dolg, svetel pravokotnik,
po katerem se leno sprehajata mušici.
Omara se postavlja s svojo senco
Pogled tava po verigi oblakov.
Med njimi se sprehahajo dolge črte.
Rahlo zaplapolajo sence jate ptic.
Človeški glasovi.
Ne posluša dosti, kaj govorijo.
Ni več pomembno.
Večina odmeva v praznem,
le v nekaterih čuti toplino.
Kot v tistih redkih dotikih,
ki še sedejo nanjo.
Budnost, polsen, spanje,
neenakomerno valovanje.
Menjavajo se vonji in okusi dneva.
Veter ji prinese trave, cvetje
in lebdeče spomine, ki se prelivajo.
Ko se zbudi, ni sama.
Okno je plezalna stena drobnih krogov.
Neumorno drobencljajo, v enakem ritmu
in se zbirajo na zgornjem robu okna.
Tu in tam se kateri ustavi, zamenja smer
ali enostavno lenobno ždi na soncu,
raztegne temna, prosojna krilca in odleti.
Popoldne.
Rdečih pik ni več na oknu.
Svetloba in sence imajo drugi kot, oblike.
Čuti radost,
kadar ujame toploto,
ki pleše na njenem obrazu.
Če se ji da, stegne dlani,
da med prsti zažarijo črte.
Dih, izdih, dih, izdih...
V varni tišini
se sklanja svetloba dneva.
Življenje,
a greva?
Pesem, ki rahločutno in natančno uprizori izginjanje s sveta ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!