Ki nikdar ne bo v celoti popoln,

le povzel bom občutke ljubega izraelskega pesnika Amihaja

in njegovo preprostost, kot da bi stal sredi miselnosti puščave

in opazoval begotnost nadrobljenega sveta.

Mogoče bom nenamerno stkal usodne pomene poeme,

kot je to zgolj navidezno ujela pordečena Eluardova nit,

v srcu njegove ljubezni podčrtana prek intimne razsodnosti.

Ne bom se mogel izogniti naravnosti Szymborske,

četudi bom skušal, prevzet od naključnosti mimobežnega dogodka,

kot razobešena vsakdanjost na robu večnosti.

Da le ne pozabim na narodnostne korenine

našega najbolj prešernega poeta Franceta,

da bo v pesmi čutiti, da je mestoma preveč zagreta,

v želji občudovana, kot prevzetna mestna dama,

čakajaoča na balkonu, da uzre pogled kakšnega gosposkega gizdalina.

Mogoče bom dodal, nenamerno,

a v slutnji podtalnega vpliva, ki se mu ne zmorem več upreti,

Kosovelovo revolucionarnost; nič je nič je nič,

in ko se včasih zdi, da  je vse le gnoj v pozlati,

bom integralno zaobjel panoramo kraške zemlje,

kot ponosnega očeta na obali slovenstva,  

ki v ekstazi pluje v naročje smrti matere Evrope.

Zagotovo me zna odnesti,

ko bo v pesmi govor o vesoljski zavesti,

proti Strniši; kot Higgsov bozon bom preletel čas,

ki se nikoli ni začel in se v neminljivem niti ne izteče,

le mirno stoji v osišču dimenzij prostora, kjer čaka na smisel lastnega izvora.

In da ne pozabim,

biti človek kot sem, kakor se reče,

Zlobcu in njegovemu poetičnemu povodcu,

ki me vodi kot blodnjavega in vročičnega otroka,

po obronkih tihih kraških borov, da mi duša tiho stoka.

Skušal bom zaobiti destruktivne konotacije,

krhko primerljive s Sylvijino depresijo,

saj je samomor konec koncev nasprotje poezije,

ki iz življenja se izvije.

Ali pa bom pisal “ko un” severnokorejski poet,

ki je bil trikrat od smrti zadet, a še kar pesni in pesni življenje v desettisoč pesmi

in ne vem, če bom zmožen se ob tem normalno in lahkotno vesti.

Morebiti si zgolj sposodim metaforo o kamnih

od litvanskega pesnika Stankusa;

obstaja čas, ko pobiramo kamne in čas,

ko nas kamni zbujajo s trkanjem med seboj in čas, ko obstanemo okamnjeni.  

Tako, ko vse to spišem, pravzaprav prepišem,  

kot prepisovalec po nesreči, sem pač takšen po naravi,

ko uvidim pesniško lepoto -

podležem.

Priznam, brezvestno kradem,

in ko s tujo leposlovno mimikrijo si pomagam -

sem kriv.

Dare Gozdnikar