skozi špranjo
reka ki je še pravkar šumela
je okamenela
v njej se sonce več ne ogleduje
v brezveterje je dahnila tišina
lebdim nad odrom tega sveta
in poslušam godbo luninih žarkov
usihanje korenin
ki so se naučile dihati skrčeno
kdo ve že od kdaj
zdrobljena se skrijem za lupino
žile v vratu se mi napnejo
režejo objemi
vzbrsti želja
da bi luna zatipala dan
ugledala sem ga ugledala kot že mnogokrat in kolikokrat sem si že rekla sama pri sebi da ne bom pisala več pesmi na to temo daj Mateja kaj bolj veselega si pravim pa še vedno ne.
lp, M
Piši, piši, saj ni važno, če predeluješ eno snov ... nekoč se bo zaradi tega lažje skrčila. Še ko se skrči, se kdaj oglasi ta isti zvonček ...
lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 08. 03. 2019 ob 22:57
- Prebrano 467 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 154
- Število ocen: 5