Klepsidra preteklosti vrača nazaj

dvorišče otroškega smeha in joka,

iščem potičke iz mivke, mleko in kruh

najlepše kamne domačega potoka.

Objeme  njene, v rokavu skrit robec

za obtolčena kolena in smrkav nos.

Iščem noge njegove, da se  oklenem,

zaplešem kot v otroški pesmi črni kos.

Smo se iskali takrat. Vsi. Polni samote.

Smo malo si rekli takrat, polni gluhote.

Zdaj zgubane roke nudijo objem,

njun raskavi glas mi poje, nič več ni nem.

In jutranja kava tako lepo diši,

se plazi pod rebra,  prosi, naj se oprosti.

Evelina