Včasih zgubim stik z realnostjo.
In mogoče mi letanje med oblaki ne koristi,
ampak sonce me boža po koži
in zvezde so veličastne od blizu.
Včasih zaprem oči
in si zamislim svet, kjer obstajava le midve.
Jaz in sreča,
med milijardami duš, usojeni.
Pravljice niso resnične
in magija ne obstaja.
Nihče me nebo prepričal,
da se po mojih žilah ne pretaka zlato.
Iztisnila bom zadnjo kap iz življenja,
pustila, da se mi cedi po bradi.
Ne grizem več iz jeze,
ampak užitka.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MV
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!