Sonet št. 91
-- Bil sem korak za kočijo. Počasi
je gnala po mestu. Morda sem kot žrebec
kopital za njo, kot da jaz po tej trasi
prevažam od nekdaj. Morda kot pogrebec,
ki strumno sledi, saj sem gledal pod noge.
Še roki sem zložil na križu. Kočija
(opazil sem kmalu, da delava kroge)
je pri samostanu, kjer vedno zavija,
šla dalje. Da bi prebudil kočijaža
sem zarazgetal, kakor konj. Ni uspelo
in rezgnil ponovno sem nanj, ki sprevaža
konjiče. Prebudil se je in zbledelo
zategnil vajeti. To žal je edino,
kar se mi je vrednega danes zgodilo.
urednica
Poslano:
05. 03. 2019 ob 09:34
Spremenjeno:
05. 03. 2019 ob 09:35
Genialno,
ampak, naj še jaz, če sem že kočijaž, malo zategnem vajeti!
Samostalnik draž je ženskega spola,
Draž - brez draži!
Torej, nekaj vrednega se bo danes zgodilo- to, da boš namesto "draža" našel novo rešitev, novo rimo na "kočijaža".
Lidija,
hvala lepa. Sem popravil. Moram bit bolj pozoren na slovnico :)
LP
K ..Krasno! :)
Čestitke Peter, k še enemu krasnemu, v vrsti odličnih sonetov, ki nam jih podarjaš v branje. Hvala.
lp Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 04. 03. 2019 ob 23:35
- Prebrano 530 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 176.32
- Število ocen: 8