Pozdravljena Nada. Uh. Ja. Ena (za moj okus) vsebinsko boljših, kar sem jih v zadnjem času uspela prebrat. Me spomni na tisto staroslovensko ljudsko modrost, ki še vedno drži kot pribita: "ljubezen velika - na koncu jezika, v sredini srca - se nič ne pozna."

p.s.: Pomlad je. Čas, da se spet premaknem nazaj v svoj svet "tišine". Se mi zdi prav, da ti ob tem povem, da me je vsebina tvoje pesmi še dodatno spodbudila k nadaljevanju pisanja skladbic za klavir iz baladne serije "instrumentaljenje". (vedno sem raje imela instrumentale in solaže, kot pa kakšno prežvečeno liriko besed. najbrž zato, ker je ta glasba bolj polnokrvna; pove več kot na tone besed. njen zvočni jezik je univerzalen, razume ga vsak. na svoj način. tudi otrok. glasba brez besed nudi precej več svobode, saj prepušča popolnoma prosto pot domišljiji; jo krepi in razvija.)      

Tole. Biserček. Resnice. 

"… lepljivih besed,

korakov, ki na mestu drobencljajo,

rok, preoblečenih v prijazne rokavice,

a v resnici sadijo bodice."

 

Tudi zaključek tvoje pesmi prepriča. Zariše celinko.

Še na veliko dobrih pesmi! :) Lp, vega

Zdravo!

Tvoj komentar mi je pa sedel v srce...

Kaj je lepšega kot da  naše dejanje ali "izdelek" prebudi v nekom impulz, ki se je nekje zataknil in ti želim, da valovi nanesejo na breg še veliko tvojega in mogoče pride kaj tudi do mojega ušesa...

Ja, se popolnoma strinjam glede besed, najlažje jih kontroliramo in največ z njimi manipuliramo, v primerjavi z zvokom ali gibom so pa kot praviš bolj omejene. Zvok in gib sta bila po moje veliko pred besedo Po drugi strani jih pa največ uporabljamo in lahko imajo veliko v sebi, predvsem to mislim, kadar ne delujejo toliko na razum ampak začutiš njihovo energijo.

Želim ti uživanje v ustvarjanju,pozdrave Nada

P:S. ravno sedaj sem v obdobju, ko veliko razmišljam, da bi nehala pošiljati pesmi, pa mi je tvoj komentar dal odgovor

Ponovno pozdravljena, Nada. Hvala za tako srčen in vsebinsko bogat komentar! Kar praviš glede zvoka, giba in besedne komunikacije, se zelo strinjam. Fiziki pa tudi v kontekstu geneze potrjujejo, da je najprej bila resonanca zvoka, ki še traja, in ki iz pradelcev še danes kreira nove galaksije (za razliko od EM valovanja svetlobe, se valovi mehanskega zvoka lahko gibljejo tudi skozi vakuum). Zato - ja, frekvence zvoka so te, ki tako v makrovesolju kot v mikrookolju lahko ustvarjajo in manifestirajo vsakršne forme.

 

In beseda je zvok. (ali v biblijskem jeziku "v začetku je bila Beseda, in Beseda je bila Bog.") Zemljina resonanca je 8 Hz (0,5 Hz + -). In ta frekvenca je komunikacijski prajezik, primarni energijski zapis - kot praviš, uglašen s človeškimi možgani oz. je zabeležen v prav vsaki celici njegovega telesa in zato povezan tudi z vsemi njegovimi čutili. Na tej osemherčni valovni dolžini se človek dobro počuti in najbolj optimalno funkcionira. In ko se resonanca zvoka spremeni, se z njim začne spreminjat tudi vsa snovna materija. Kar napeljuje k premisleku: se obstoječa živa materija v tej digitalni dobi spreminja pretežno na boljše, ali na slabše, so spremembe usmerjene k harmoniji ali h kaosu, k dobremu ali slabemu počutju, k zdravju ali boleznim, k miru ali vojnam … medtem ko hkrati ne gre zanemarit dejstva, da glavni upravljalci Zemlje vztrajajo pri uporabi (posledično zlorabi) vzvodov moči – z vplivanjem na človeško psiho/zavest/dušo in telesa – z motilci, ki naravno frekvenco vseh živih bitij na planetu mečejo iz tira. Škodljivih tehnoloških motilcev je sicer veliko (vse brezžične naprave), a na planetarni ravni je daleč najvplivnejši megalomanski HAARP (zaradi nevarnih poizkusov in "razglašenih" frekvenčnih signalov, ki jih tam zaposleni (imunitetno zaščiteni) mimo volje večine Zemljanov pošiljajo ionosfero, od koder se odbijajo nazaj ... Nemogoče se je povsem izognit vsem tem posrednim in neposrednim škodljivim dejavnikom vpliva. Morda le delno. Oz. kakor kdo. In kakor kdaj. Zame, na primer, ki sem izrazit individualist, je odmik od kakršnih koli kolektivnih tokov zavesti stalnica. In nuja. Vsak dan znova zahrepenim po odmiku v svoj mir, tišino, kontemplacijo. Čudakinja pač. :)

 

No, ampak najpogosteje pa ravno ti odmiki pogojujejo in vzpostavljajo vzdušje - za drugačen način izražanja sebe navzven. Najsibo skozi umetnost besede, slikanja, izrazni ples, glasbo, ali kako drugače. Pri meni npr. so v tem času nastale kar tri skladbice na klavirju. Eno še dodelujem, dve sem pa že spravila na začasni demo posnetek. Ju bom med skorajšnjim dopustom (morda že konec tedna, ko bo več prostega časa), skušala posnet še v bolj poslušljivo obliko avdio zapisa. Potem pa morda res kakšno objavim na pesem.si - kot komentar.

 

Hvala za vse spodbudne misli in želje. Naj ti na prvi koledarsko pomladni dan, ki je obenem tudi svetovni dan poezije, tudi jaz zaželim čim več navdihujočih impulzov. Ti pridejo od znotraj, iz tebe same, in ko dozorijo, začutijo potrebo, da se izrazijo navzven … kot pomladni cvetovi in kot vsa prebujajoča se narava. Nikar ne odnehaj z obliko izražanja navzven skozi pesnjenje, to ti gre zelo dobro od rok! Uživaj tudi ti. Stay tuned. :)  

Lp, vega

Zdravo!

Po eni strani razumem, da se imaš za čudakinjo, po drugi strani pa se mi to zdi res povsem nepotrebno, ob vsej tvoji širini in neskončni energiji in je omenjeni izraz kvečjemu kompliment. Vedno bolj pa se mi dozdeva, da itak vse v nasprotjih in mi je zadnjič prišlo na misel - ko si večkrat želim, da ne bi bilo nikjer vojne - da je to pač nemogoče - če je nekje mir, mora biti nekje vojna, tako kot sonce in noč, kaos in harmonija - kar presunilo me je, ko sem to dojela...

Pa ne mislim, da si ni treba prizadevati, da je čim manj morij - samo vem, da je to nemogoče in res čutim globoko hvaležnost, ker sem do sedaj preživela v miru in da skušam živeti čim bolj v skladu s seboj in  do drugih, tako kot čutim. In cenim vse tiste, ki si prizadevajo za spremembe - veliko je tako drobnih, da jih niti ne zaznamo, a so... Recimo tvoje skladbe vplivajo na rastline, ki jih slišijo-mislim, da je Tesla rekel, vse je energija

Nimam veliko znanja o glasbi, a tvoje skladbice bi z veseljem  poslušala. Mi je pa glasba všeč že od malega. Zanima me. ali te kdaj glasba vzpodbudi oziroma se prelije še v  pesem.

Pa še ena zanimivost. Mislim, da si ti napisala pesem Prosti pad - sama sem pred časom objavila pesem z istim naslovom, čeprav je tematika druga...

Ker je že pomlad, pa dejmo še me cvetet, pozdrave Nada

Ha! Pa sem jo našla, to tvojo pesem. :) Junija lani si jo objavila, dolgo sem listala, a sem se le prebila do nje. In jo z užitkom prebrala. Podčrtano. S tebi lastnim stilom in občutkom si izkušnjo "tik-pred-prostim-padom" prefinjeno vpela vanjo. Zanimiva mi je. Ponuja pogled še z druge perspektive. Kot bralko me pusti na robu, a napolnjeno z adrenalinom. :) Saj "prosti pad" v moji pesmici je tudi noradrenalinski (ali pa samo nor), le s to razliko, da se pesniški subjekt, četudi tvega, da bo umrl, v njej mora pognat v neznano. Vsakokrat znova. Ker je v pesmih in skozi občutja pač vse možno. Tudi vstajenje od mrtvih. (no, zdej pa reč, de nism čudakinja!)

 

Bolj se ne bi mogla strinjat s teboj … to zavedanje o nepreklicni dualnosti v človeku doslej znanem vesolju zna bit na trenutke res hudo boleče. Ko se človek ob spoznanju začne s Stvarstvom prepirat v slogu "hejj, a pa se res ni dalo kako drugače skreirat tega širnega obstoja? Zakaj neki ni mene ta bog nič prej vprašal?? Morda bi pa jaz imel/a kakšno boljšo zamisel za način vzdrževanja perpetuuma mobile! ;) Ali res mora bit ta blagoslov in prekletstvo dualizma prisotno prav v vsakem elektronu, ki se bo s pozitronom prepiral v neskončnost? Pa kaj sem jst tko hudga Bogu storu, da me je vrgel v svet, kjer sta vojna in mir (v vseh možnih oblikah) the only game in town? Dolgčas! Svet ustav se, jst grem dol." … ipd. In ko je človek naposled z vsemi bogovi na smrt skregan, in ko se tudi pred ljudmi zavleče v samoto, kjer bo končno lahko vzpostavil trajen mir, navsezadnje ugotovi, da je ta konflikt dualnosti prav nesramno vkomponiran med obe hemisferi v njegovi betici. Na, pol se pa v takih pogojih pejd nebesa, al neki. Mission impossible!

 

Pa vendar … največ, kar lahko posameznik kot kapljica znotraj oblaka, vala, morja, oceana - v danih okoliščinah - zase (in s tem za bližnjega) dobrega naredi, je, da sam postane ta sprememba na bolje, ki jo sicer želi v svetu doživet. Že zato, da ne neha sanjat o boljšem svetu. Ker stvarnost bipolarnega vesolja je pa tudi v smislu energije žal pač taka, da prav vsak smeh nekje sproži jok, vsaka sreča nesrečo, vsaka ljubezen sovraštvo, vsak mir povzroči vojno (in  obratno, v obeh smereh). Kot tudi vsak opazovalec teh energijskih pretokov z nujne kritične distance že kmalu ugotovi, da pojem metuljevega efekta ni izmišljotina.

 

Me veseli, ko praviš, da si že od malega povezana z glasbo, da ti je všeč. :) Kaj tudi ne, saj si po duši vendar poetinja. Vse je to povezano. Glasba je zame edina droga, v katero sem lahko skozi vseh devet krogov pekla, pardon, življenj - nenehno zaljubljena. :) Če me glasba nagovori k pesnjenju? Vsekakor. Pogosto. Ne pa nujno tudi moji instrumentali (s katerimi nadomestim svoje besede, ko sem jih sita). No, včasih pa tudi kaj zraven svoje glasbe spesnim.     

  

Sem se včeraj nadejala, da bom to prvo skladbico (od treh po vrsti, kot so nastajale v marcu) danes uspela ponovno posnet v bolj dovršeni inačici, pa mi časovno ni zneslo. Vse kar tvojim ušesom lahko ta hip ponudim je torej le ta surova, čisto osnovna izvedba, pred podaljšano in bolj dodelano verzijo te balade, ki pa jo bom, upam, čimprej sfiniširala.

 

Skrajšana verzija osnovne melodije na demo posnetku je pa tu: 

https://soundcloud.com/user-830330916

 

p.s.: ta o pomladnem cvetenju pa sploh ni tako slaba!? :) Ampak. Mati Narava imajo zmerom prav. Tudi oblaki so del nje, in tudi oni čutijo potrebo po tem, da se kdajpakdaj izrazijo navzven. (moji so že vsi polni) ;)

 

Lahko noč, 

vega   

Zdravo!

Hvala za glasbene užitke, sem že odplesala z oblaki- če dovoliš, bi jo posredovala eni kolegici - s par puncami smo plesale več let - na za nastopat, kot oblika iskanja sebe in širjenja - in v aprilu bomo imele "nori" žur, ker se naša zgodba v tej obliki končuje, in naša "šefica" bom v to vkomponirala tudi naše želje. Med to in dodelano obliko jaz itak ne bom čutila razlike - za mene je ta zadetek v polno.

Itak da ne more biti samo sonce, in spomnim se čistega uživanja ko smo otroci ležali na zemlji in samo gledali premikanje oblakov, koliko domišljije, vsak je videl nekaj po svoje in to nenehno spreminjanje oblik....  Pa sivi oblaki, mi včasih prav pašejo, ko je že preveč sonca in vsega, pa nevihtni, ki prinesejo meni ljubi dež - ko sem bila majhna sem jo enkrat kar mahnila po dežju in so me iskali . ampak še sedaj se spomnim tistega škrebljanja po mareli, pa čofotanja po lužah in kot pri oblakih samo neskončnega uživanja, brez zakaj, kako.....

Me je pa presenetila tvoja slika - mislila sem, da si mi po letih bližje - pa zagledam mlado žensko....

Pa še enkrat rečem, dejmo cvetet - tudi, kadar smo žalostne in bolj uvele, k sreči imamo možnost, da ponovno zacvetimo v ptičje petje, v tisto, kar nas veseli, v našo iskrenost... Dejmo pet, dejmo plesat!

Na odprte dneve, Nada

 

Na dneve odprtih vrat ... kako lepa misel in komentar v celoti.  

Hvaležna sem, da si podelila košček sebe (skozi prijetne spomine) tudi z menoj. Cenim to. So me tvoji drobci prigod popeljali v tiste najlepše čase brezskrbnega otroštva (in ljubkih norčij, ki zraven spadajo) :) 

Navdušeno ti kažem oba palca gor tudi, ko omenjaš svoj angažma skozi izrazen ples. V dobri družbi živahnega kolektiva - toliko bolje! :) In seveda smeš uporabit to glasbeno podlago, če ti/vam le prav pride. Počaščena sem, če ti je všeč. Kljub temu razmisli še o tisti malo daljši verziji, da ne bi bilo žurke že po minuti in pol konec, hehe (hecam). Vse kar je, in/ali kar na tem SoundCloud linku glasbe morda še bo, je temu tudi namenjeno. Me veseli. :)

 

Kot praviš ... zacvetet v tisto kar nas veseli, in dajmo pet, in dajmo plesat. Leta nimajo nobene zveze s tem. Poje in pleše se tako z dušo. Slednja pa ima, pravijo poznavalci, to lastnost, da je lahko stara že na tisoče let, obenem pa v svojem jedru ostaja večno mlada. Kakor tvoja duša, Nada. Pa še rima se. :) Lepo preživi dan. Pa če je ta sončen ali oblačen. Zacveti v ptičje petje in ples, naj bo pomlad na tvoji strani. Vedno. Upanje pa tudi, saj ga že v imenu (in s tem v sebi) nosiš. Na še veliko ustvarjalnega duha! Vse dobro. 

          

 

Zdravo!

Ja seveda potem pa pošlji še tisto verzijo in kar se ti v note zapiše, bom z veseljem poslušala. Lahko mi pošlješ na mojo pošto [email protected].

Ne vem, če si včeraj gledala oddajo o vplivu glasbe na osebe z demenco. Ganljivo! In fajn za razmislit, kako bi se to spravilo v prakso. Pred časom sem gledala oddajo o vplivu petja pri dementnih... Kot pravijo modreci - rešitve so pogosto zelo enostavne samo...

Na navdihe in prepihe, Nada

Hvala, Nada. Evo, zdaj je pa skladbica že nared. Končno. :) Jo bom dodala na SoundCloud link, k demo verziji. In jo zatem pridala še k pesmi na Pesem.si.

Ne, teveja že dolgo ne spremljam več. Raje berem. Tudi o tem kar omenjaš; o vplivu glasbe na dušo, um, duha, telo. Konkretno na demenco pa obstaja tudi en dober, rahlo pocukran sicer, obenem pa dramatičen in ganljiv film, s sila zanimivo zgodbo … gotovo si ga že gledala … dobri stari - "The Notebook".  :)

 

Jep, rešitve se res največkrat skrivajo v najbolj preprostih rečeh, agreed.

Se beremo. Fajn bod.

 

Objem,

 

vega