Marčevska pesem
Zdaj nam izmikaš skoraj vse.
Cvetje drobno vzniklega pršiča.
In nikdar docela
raziskane pokrajine sipkega mraza.
Povsem na koncu pa predolgo plahto
sedmerokožnega večera, ki jo ihtavo zabrišeš v bisago.
Že tako in tako močno natrpano.
Skupaj z njo
odneseš tudi nebo,
nizko cedeče nad sklenjenimi frizi dreves.
A kar nam tokrat
sploh še pustiš, je na skrivaj
zoreče okostje prostorja pod rano, izčiščeno pomlad,
da ga vsega prekrijemo s trakovi našega upanja.
… v pesem ujeto bogastvo misli in besed;))))
"nizko cedeče nad sklenjenimi frizi dreves" …
Všeč, zelooo!
Lp, koni
Poslano:
01. 03. 2019 ob 14:04
Spremenjeno:
02. 03. 2019 ob 05:36
Tako kot je zapisala Koni, v pesem ujeto bogatstvo misli in besed.
lp, ajda
Albin, tvoja rahločutnost me vedno znova navduši in besede, ki so tako koprenaste, da bi kar legla vanje.
lp
pi
Poslano:
04. 03. 2019 ob 10:32
Spremenjeno:
04. 03. 2019 ob 10:33
Koni, Ajda in Irena, najlepša hvala za tako lep in prijazen sprejem te
še zadnje pesmi iz sklopa Obmesečnic.
Zelo sem vesel vaših komentarjev.
:)
Lp, albin (z nasmehom do ušes)
V tej pesmi (poleg premišljeno izbranega besedja) posebej dobro deluje tudi množinski p. s., nenadoma smo tudi mi del nje in vse začutimo bolj od blizu ... čestitke,
Ana
Ana, najlepša hvala.
Resnično me zelo veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
- 01. 03. 2019 ob 08:25
- Prebrano 853 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 398.6
- Število ocen: 16