Berem

šla sem naprej

od pike

v resnici ne morem

samo stojim

kot pred pragom

kjer je velika gneča

z ogriženimi nohti

pokajenimi cigaretami

s polno kavne usedline

in ostanki

premikanja pet

kakor da bi čakali

v katero smer

se bo obrnila zemlja

pod težkimi stopali

in čakamo

na čas da pomete

s tankimi listi

na katerih ugašajo

misli

ki nočejo biti

nič več

kot samo hipec stanja

od nekih sledi

ki nimajo teže

in so kot da jih ni

nikoli bilo

lezem po namišljeni

lestvi

nevarna višina

postaja otroška

igralnica

za dolgočasno

spominjanje

že prežvečenih

spominov

na želje

ki dobivajo

svoj grob

med dlakocepskim

prepričanjem

in dolgočasnimi kretnjami

ki ne čakajo več čudeža

IŽ-lev