Stojiš na presušenih vrsticah polja
s skalpelom porezanega do rdečine
med drobečimi se grudami spominov
Stojiš … in se smejiš
to ni navaden smeh, to je takšen smeh
ki ti vzame sapo in ti v prsi prinese vihar
je smeh ki ti še dolgo ostane v podkožju
se zažge v vsak tvoj spomin in tam ostane
vgnezdi se v tvojem mesu in prične plesati
samosvoj ples, ples brez ritma, ples kičastih
karnevalskih gmot iz katerih puhtijo neuglašeni
ritmi, nato se vse ustavi …
stojiš .. in ne čakaš
nad teboj plešejo oblaki, pleše zemlja,
pleše gruda, ti pa si okamenela in prav
počasi se v tvoji koži zarišejo razpoke,
na tisoče brazd, v katerih bodo pognale ..
O, pozdravček, Silva, znova po dolgem času! Vesela sem, da si se oglasila z novo objavo. Pesem mi je všeč, zelo se me je dotaknila - bi pa premislila o ločilih: jih želiš imeti ali ne - v Ne-minljivosti si zdaj glede tega ravno na pol poti ;)
Lp, Ana
Ana hvala za komentar :-)
glede ločil imaš prav
ne bom jih imela :-)
Vse lepo za dan žena
Tudi tebi vse lepo za 8. marec ;)
OK - le odstrani res prav vsa ločila (vse vejice in tripičja na koncih verzov) - mogoče se bo potem pokazala potreba po drugačni postavitvi besed v verze ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!