Stojiš na presušenih vrsticah polja

s skalpelom porezanega do rdečine

med drobečimi se grudami spominov

Stojiš … in se smejiš

to ni navaden smeh, to je takšen smeh

ki ti vzame sapo in ti v prsi prinese vihar

je smeh ki ti še dolgo ostane v podkožju

se zažge v vsak tvoj spomin in tam ostane

vgnezdi se v tvojem mesu in prične plesati

samosvoj ples, ples brez ritma, ples kičastih

karnevalskih gmot iz katerih puhtijo neuglašeni

ritmi, nato se vse ustavi …

stojiš .. in ne čakaš

nad teboj plešejo oblaki, pleše zemlja,

pleše gruda, ti pa si okamenela in prav

počasi se v tvoji koži zarišejo razpoke,

na tisoče brazd, v katerih bodo pognale ..

Silva Langenfus