Čas minljivosti pogreza se v noč,

počasi ugaša ves opravek dneva,

duša mi nemirna se prepušča,

topli sapi iz doline, ki sameva.

Nekaj znanega me zdaj objema,

tisti topli so občutki kot nekoč,

ko nevarno razigrana želja,

morala oba rešiti je z odhodom proč.

V vetru, ki prihaja z juga

spet zaznal sem vonj po tebi,

tekel sem čez polje, ga zajemal,

vtiral vase in domov prinesel k sebi.

O, ta spet neponovljiv občutek,

ko mi v poro vsako delček tebe zleze,

pozaprem vse kar se je dalo,

da ne izpuhtiš kot delček zaigrane jeze.

Dolgo že objemalo me ni tako,

kakor občutje, ki prihaja gor po reki,

ne morem se upreti temu vonju,

ki sem dolgo čuval ga na shranjeni obleki.

V vetru, ki zdaj spet prihaja z juga

sem zaznal mi znani vonj po tebi,

kot utrgan tekel sem čez polje mu naproti,

ga vtiral vase in domov prinesel k sebi.

by Mikla

Mikla