Rabiš sužnja

med pokoli vsakdana

z očmi ki streljajo

česar ne razumejo

potrebuješ osla

ki bo nasedal

prvi otroški laži

ki vedno blefira

o istem idealu

kakor med brezdomci

pohojene misli

dvigujejo

česar je duša

poteptala

zdaj smo enaki

kakor med črnimi ovcami

bomo gledali bledolično

čemu še sploh zmore upanja

da smo vsi enaki

ko hrastov zobobol

zadene veliko krošnjo

in vihar strese po tleh

domujoče

ki so zanikali naslov

kakor v Skodelici kave

Ivan Cankar

lastno mati

ki si je upala priti

koder je ni bilo

menda nikoli

le ideale

kmečke pameti

da nekdo še ceni

kar niso vedeli

da je cenjeno

odtajam led

s srčnih zaklopk

in izdihnem

med izgubami

ki nimajo moči

da bi se pogledali

v prozorno ogledalo

prišepam da pozdravim

zadnjič v slovo

ti mati

IŽ-lev