Tišina spremlja misli

upanja preraščajo zmage

tiste majhne, drobcene zveri

ki brez velikih besed

plapolajo kakor zastave

belo si zamenjal

s tihim trenutkom

ki bi ga rad potolažil,

ga naredil večnega

pozabljene samotne ure

ko je tišina še bila spremljevalka

so zamenjala zmagoslavja

samo navidezne prevlade

ostalo je malo

in pomagali so ti iztrgati

še zadnjo celico energije

ki si jo porabil ko si iskal srečo

in te je držala za roko,

da si lažje stopil čez brv

visoke vode preko

katere bi rad

ko so teme objemale

tisto  obljubo, ki si jo dal

sem sotvorec tvojih ugibanj

kjer misli kraljujejo s samoto,

ki je nekaj čisto drugega

kot biti sam in v kateri je sposobnost

preživetja lažja,

kot občutek premoči

in si prvi v vrsti tistih

ki iščejo sebe

in na koncu najdejo samo

začasni izgovor

zdaj si korenina

atom v osnovi

z lastnim občutkom

samouničenja

s pestjo v sebi

v svojem hladnem žepu

kjer je dovolj samo za eno roko

druga je v odhodu

in brez upanja vihraš

skozi veter

pihaš kot samota

ki bi rada bila kralj

in te očistila greha

z glasom

ki ga ne maraš

proč od tistega

česar ni

in soliraš poraz

brez besed

IŽ-lev