da luščiš
belo skorjo
in z nje bereš
olesenele verze
o hrepenenju
rastoče sredice
da objameš
oluščeno deblo
ga prepleteš
z drhtenjem
in objeta
vrneva času
zaustavljene trenutke
da omehčaš zemljo
okoli korenin
s katerimi vsrkavam
tvoje izdihe
in izpraznjen čas
naseliva s poganjki
Lep liričen vzdih ... pesem, ki celi nezaceljeno, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!