Hec brez smeha

resnični pogledi

tonejo v temi.

______________

Ne vem čisto zagotovo ali je boljše bedeti ko vsi drugi spijo

ali pa je morda boljše čez dan. Podnevi me spremlja občutek

kot da Bogu jemljem čas, zato bi morda morala bedeti.

No, nikoli ne bom čisto sigurna ali podnevi ali ponoči.

Resda podnevi ni netopirjev a se še vedno najde zunaj

ko prečka mojo pot in gleda črno kot da je pot samo

njegova. Vse oči hodijo podnevi budne. Sem pa že

srečala takšne, ki niso dajale znakov da so sploh

prisotne ali pa morda hodijo noge brez zgornjih kamer,

s svetlim pogledom z drugačnimi očmi, kupljenimi

v optiki in prebarvane na drugo barvo, kakor so bile

oči od samega začetka. Misli pa so tiho, delujejo

nepovezano z glasom, so bolj odkrite, ker sebi

ne lažejo, tako je človek le napreden, da laže

samo navzven ne navznoter, ne sebi.

Gledam TV reklame, ki so odlične v smeri,

da se mi kmalu pogled preutrudi in ugasnem

umetne sence, da spim dokler me ne dregne jutro

ali dokler se nekdo ne zmoti in mi prižge glasbo

na mobitelu. Podpišem svoj testament, da vse

zapuščam nekomu, ki mu bo mar in ne bo vseh

sledi o mojem obstoju zmetal v deset različnih kant

kakor da sortira sadje od najbolj zrelega in malo že

obtolčenega ali pa ravno dovolj, da prepriča, da se

splača in da ni stranskih efektov razen sitosti.

Pridi misel, ki govoriš, pozvoni in vstopi,

bodi močna še preden se začnejo gibati

noge z dolgočasnimi koraki že naveličane

smeri, bližje meni, ker sem zase edina

v mojem telesu.

IŽ-lev