Tu nekje je pomlad
Ne vem
lahko da je bila
samo zablodela ptica
kdove zakaj
je sedela na kamnu
ob bregu skrivnostne reke
molčala
v dokaj prijazno nebo
vdihnil sem
odmaknil pogled s črnih oči
se zazrl v vedno prašna tla
in zajokal v sebi
da ne pozabim
kako minljiv je lahko nasmeh.
Helou ajda in hvala ti.
Bodi lepo.
Igor
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
- 22. 02. 2019 ob 14:34
- Prebrano 1363 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 458.71
- Število ocen: 24