Ležim na travi

z očmi jadram

za belimi oblaki

zato sem bolj malo

na tistih tleh

od katerih se ne morem

odtrgati

le včasih mi uspe

sanjati

se predajati

tistemu česar

imam rada

in moja domišljija

je tako živa

da se zmorem

odtrgati od tal

razmišljati

ne samo zemeljsko

in sem brez tekmovanja

le sanje so tiste

ki mi dajejo svobodo

in me z ničemer

ne uklepajo v tla

kakor vklenjenega

krivca za narobe svet

kjer jemlje drugim

da začuti samega sebe

tako minevajo dnevi

oblaki se potemnijo

in jaz zamenjam

trda tla s posteljo

a kaj ko ne morem zaspati

moram se utruditi

tako misli kot telo

potem spim dolge ure

in če me kdo zbudi

postanem tečna

ker sanje cenim

kakor filozof

svojo domišljijo

ko Slavoj Žižek

podrobno razlaga

pojave razmišljanj

in se utaplja

v lastnih besedah

kadar mu drugi

ne zmorejo več slediti.

Ogledalo me špega

zato se počešem

in zbrišem sledi

neurejenosti

in še enkrat

lepa zaspim.

Kot Poirot

z napol nasmejanim

obrazom.

IŽ-lev