Bele pike vrtinčijo se v zraku,

hip večnosti razlit je po dobravi,

ko čas izginja v neznani  prestavi,

počasi peljem se v nevidnem vlaku.

Začutim vonj božajoče miline,

s priprtimi očmi strmim k oblaku,

še sama nežno se vrtim v somraku,

globoko sidrana v obok tišine.

Kot da za vedno bom tako plesala,

ovita s snopi vilinske svetlobe,

mehčala z rahlo se belino šala.

Za meni drage, izginule duše

sprejemajoča, varna bom obala,

dih srebrne pene morskega vala.

nada pecavar