Vreme kot nalašč za sprehod,

žarki energije mi prebadajo telo,

pa čeprav po zmrzli zemlji stopam,

mi vseeno tam pod rebri je toplo.

Ko takole hodim in razmišljam,

slišim ptice ki vse bolj čebljajo,

čudovito vreme se pozna,

vsa živa bitja svoj navdih imajo.

V prebujenem soncu čutim

senco duše dvojčice kraj sebe,

je začuda topla in me ob dotiku

njenem sploh ne zebe.

Skoraj jo ogovorim, priznam,

prelep občutek me preveva,

ko v prezgodnjem klicu te pomladi,

moja senca skozi žarke ne sameva.

Bolj je misel živa, so obrisi ostri,

ne zbeži mi preko trate, tu ostane,

se prelije v mojo, kjer poišče,

strte koščke in zaceli rane …

by Mikla

Mikla