Nekoč se bodo združene dežele

s celine stare znova razdelile,

se kakor pesem v prsih razbolele,  

v zamolk aren brez eha potonile.

Tedaj nebo se zvezdno z morjem zlije,

na povrhnjici baladni val razpre,

pod noč, ko vonj se kave z mlečnim vije,

ko spet vse, kar je na dvoje, v eno gre.

Rodi se dan, ko širnega se svoda

rjaveči panti bodo razmajáli,

z nočjo umre, ko zrušijo z oboda

poslednje očetnjave se kristali.

Doba nekega se dne povrne v led.

V kontrapunktu se nazaj, od tam naprej,

z diskom galaksije odvrti planet,

z njim ujet v matrico didžej Odisej.

Vse bo prešlo, kot vedno vse poíde,

vse preminilo, kakor vselej mine.

Spet vzide dan, komet stre perzeide.

Le Lóvrenčeva noč solzá ne 'zgine.

Ostanejo sledi na vekov veke,

na src spominsko kartico so vžgane;

saj kakor dež poljublja slane veke,

jih žarek odpoljubi žgoče prane.

vega