Vpečateno na veke

Nekoč se bodo združene dežele

s celine stare znova razdelile,

se kakor pesem v prsih razbolele,  

v zamolk aren brez eha potonile.

 

Tedaj nebo se zvezdno z morjem zlije,

na povrhnjici baladni val razpre,

pod noč, ko vonj se kave z mlečnim vije,

ko spet vse, kar je na dvoje, v eno gre.

 

Rodi se dan, ko širnega se svoda

rjaveči panti bodo razmajáli,

z nočjo umre, ko zrušijo z oboda

poslednje očetnjave se kristali.

 

Doba nekega se dne povrne v led.

V kontrapunktu se nazaj, od tam naprej,

z diskom galaksije odvrti planet,

z njim ujet v matrico didžej Odisej.

 

Vse bo prešlo, kot vedno vse poíde,

vse preminilo, kakor vselej mine.

Pa vzide mrak, komet tre perzeide …

da Lóvrenčeva noč solzá ne 'zgine.

 

Ostanejo sledi na vekov veke,

na src spominsko kartico so vžgane;

saj kakor dež poljublja slane veke,

jih žarek odpoljubi žgoče prane.

vega

Komentiranje je zaprto!

vega
Napisal/a: vega

Pesmi

  • 14. 02. 2019 ob 08:25
  • Prebrano 57 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica