Pišem pismo tebi,

daleč stran sem upajoč,

da le name pozabila ne bi,

ko sem moral služit proč.

V sobi mali, ki si jo delim,

na stene rišem tvoj obraz,

da ga v jutru več ne izgubim,

ko vstajam v ta prekleti mraz.

Daleč si in se prebujaš sama,

v srcu slikam jutranji obred,

ko pristavila si džezvo nama

in mi podarila upajoč pogled.

Jaz pa …

… z vonjem šipkovega vetra

ti pošiljam lep poljub,

z željo, da nekje tam daleč

ti objame eno nežno čudovitih gub.

Težka jutra so v samoti,

dnevi vlečejo se kakor jara kača,

vsak dan iste pesmi so na moji poti,

tvoj CD edini je, ki nekaj vame vrača.

Hrana brez okusa tvojih rok,

ki vedno vmešajo mi košček želje,

ko gledam v krožnik spet mi gre na jok,

v solzah kličem zopet najine nedelje.

A vse bo to nekoč minilo,

vrnem se iz dolgih dni domov

in tvoj preprost objem mi bo darilo,

saj živim le za občutek še njegov.

Zato pa …

… z vonjem šipkovega vetra

ti pošiljam lep poljub,

z željo, da nekje tam meni daleč

ti objame eno nežno čudovitih gub.

by Mikla

Mikla