Gledam v neznano,

vidim neznanke,

vidim te,

ki si indeks številka 3,

čeprav nikjer te ni,

nikjer v meni,

v neznani dilemi,

ti pa,

indeks brez razlike,

naboja,

plemenitosti,

moje, tvoje, njegove,

ne bom ti toleriral,

ne bom več študiral,

saj pred menoj si ti,

indeks številka 3,

v brezbarvnem, zelenem in belem ovoju,

v platnicah,

v obliki, barvi, velikosti,

indeks v moji desnici,

v desnici med indici,

napisanimi po krivici,

na prvi strani je pisalo,

pred mojimi očmi je vse plesalo,

le zakaj,

plesalo,

iskalo,

nadlegovalo,

vse tako moteče in skeleče,

naslovnik indeksa ni moj,

ni letnica rojstva,

ni eksistenca,

ne obstoj,

je vse res,

je vse le brezpredmetnost iluzij,

datum, kraj, ura,

vse nerealno,

gledam nerealno,

v disforijo mojega indeksa številka 3,

na njej le hladna kri,

doktor,

umetnik,

znanstvenik.

sem to jaz?

se mi le sanja,

odzvanja,

gledam Evropo,

razpadlo gorečo Evropo,

odvrženo Evropo,

psovke,

kritike,

poslednja "šansa",

da preberem vsebino,

začutim resnico,

spoznam vso krivico,

se spomnim monotonije s šolskih klopi,

vseh mentorjev,

asistentov,

laborantov,

ki več jih ni,

saj je vse le indeks številka 3,

na njem pa je le bledica,

ki zažre s v kosti.

mladi umetnik