Megla, gosta megla

napihala se vame.

Oblekla me je v puhasto,

zavzela utrujene celice,

jim potrpežljivo sesala meje.

Ničesar nisem več imela.

Bila sem vrtinec beline,

žarela sem v mehkobi.

Njeni gibi so bili 

neizmerno mili, nežni,

vse so objeli brez razlike,

špičasto, trnavo, oglato

so mimogrede zavrteli v kepo.

Počasi so začele padati

drobne komaj vidne pike,

kar polzele so vame.

V mirni brezkončnosti

so se vrtele kristalne vile.

Sproti so se topile v vročični krvi,

v nemirni sapi, a se niso vdale.

Čas je popolnoma izginil,

pustil nas je brezskrbne, same.

Na tej migetajoči zavesi

so oživeli rdeči krogci,

stare, nove in bodoče rane.

Pikapolonice so polagoma

plezale navzgor v ravni črti,

nato so se počasi, v polkrogu,

obrnile k meni in odletele.

Snežinke so se večale, gostile.

V polno sem dihala

mirno energijo,

 ki varuje in greje.

nada pecavar