Stari mlin stal je ob strugi potoka,

v njem mlela se je bela moka.

Zgodila se je pravljična zaroka,

kratek čas bil je do porodnega roka.

Po parkih vodila ga je materina roka,

vzgojen bil je v poštenega otroka.

Šolal se je in delo vedno opravil do roka,

uspel ni, v domačih krajih nihče ni za preroka.

Zakaj vleče ga v tujino, našel ni pravega vzroka,

našel ni izgubljenega otroškega loka.

Predal se je prostim smerem življenjskega toka,

čakal je, da prišel bo čas življenjskega soka.

Plul je okrog velikega polotoka,

našel ni samotnega začaranega otoka,

kjer srečen bi bil od uroka,

strahospoštovan kot kit orka.

Še bolj je želel okusiti svet in opoj slavoloka,

zazijala z vrha finančna razpoka je globoka.

V kaščo segla je pohlepna roka,

ustaviti ni je mogla nobena roka.

Bil premeten je in hitrejši od zvoka,

potem zvila ga je močna roka.

Kot ujet ptič v železni kletki stoka,

se žalostno opravičuje in joka.

Nič več ne velja njegova oporoka,

če jamstva ni in podpisanega poroka.

Krč ga zvija, bi pomagal česen stroka?

Zeliščar pravi, da dobro dene artičoka.

Orko doletela je pravična roka,

zaupanje v sodišče, vrnila nam je pravna stroka.

Besede prebadajo srce bolj kot nasilna roka,

ostala boleča rana je globoka.

Sopotnik