Tako topel je materin jezik,
ob rojstvu ga vsi posvojimo,
a kmalu spozna vsak rojak,
da premalo za njega nar'dimo.

Od povsod ledenice letijo,
sovražni je govor pravilo,
obmetavamo vse naokoli
pridevnik je temno mašilo.

Ne odpreš več TeVeja,
in časnika več ne razgrneš,
da slabo ne pride v želodec,
v sovraštvo se v misli povrneš.

Potvarjajo dejstva, učijo vsak svoje
in zmerjajo s tvojimi stavki,
o, jezik prelepi, zakaj si dovolil,
se vate so vrinili črni popravki.

Zmerjajo smisel prelepe Zdravljice,
napadajo bistvo ti člena ustave,
ti raba sedaj je zloraba postala,
poti pa ne najdemo prave.

Posebnost dvojina od nekdaj je naša,
a danes simbol razdvojenosti kaže,
borili za jezik se naš partizani,
deležni v teh časi posebne blamaže.

Prjatu France, tudi danes nam trte,
vsem obrodile so vince sladko,
a žile mašijo nam lastni prepiri,
srce zamorijo, meglijo oko.

Preoblekli umetno soseda smo v vraga,
ograjo železno postavlja mejak,
da sonce kulture ne more več skozi,
brezčuten in hladen postajaš rojak.

Ministri se menjajo, nič pač kultura,
vsak je od koga prepisal že stavek,
mali je človek takoj suspendiran,
za večjega najdejo zgolj kak popravek.

V kakšnem le svetu živijo otroci,
nič več ni rutice, kapa preteklost,
njega smo dni domovini zapeli,
danes prekriva jo črna nabreklost.

Doktor Fig – Fig naš predragi,
edino kar skupnega s tabo imamo,
da radi kaj spijemo, kapljico, dve,
ob katerih svoj materni jezik fecljamo.

Živel France, naj ti večna bo zemlja,
v katero kultura še spušča si seme,
a pametnih glav vzgojiti ne znamo,
morda spet za to nam zagodlo je vreme …

by Mikla