Poslovila se je in odšla.
Za zmeraj!
Srce, ljubeče, ljubljeno, ji je zastalo.
Kaj naj še tu? Kaj ji je življenje dalo?
Trpljenje, žalost, upanje, trenutek sreče.
Ljubezen?
Toliko le, da ve, da je. Da obstaja.
Iz sebe stopi, skozi stekleno steno gre in je doma.
Njen oče jo objame.
Ni več solz, ni praznih upov, neizpolnjenih želja.
Nekje nekdo v temi, v tišini joče.
Pred njim na mizi droben plamen sveče trepeta.

alineja