Povej, se še spominjaš tiste sončne krošnje, skozi katero so se presejali žarki in na naju metali bele oblake? Bila je pomlad, polna prosojnih barv, ki so se cedile, in risale nasmeh. Še kdaj začutiš vonj češnje, ki je zlepil ustnice v medeno srce? Zrcala nisva potrebovala, da bi si ogledovala ljubezen. Bila sva na nikogaršnji zemlji. Dan je bil nekje daleč za vsemi tedni. Če sem pozabil na svoje korake, sem se zazrl v tvoje oči. Tam sem našel tudi tvoje. Tiste, ki so bili preglasni, sva zavila v meglo. Za njo si se skrila, da bi te našel po vonju. Spomnim se dneva, ki je spustil oblake. Preštevam vetrove. Brez sape ostaja dotik.

Čakam na veter,

preseje vonj po češnjah,

odnese poljub.

salke