Pesem se mi zdi zanimiva, le malce bi jo sčistila:

Skrila se bom soncu.

Nemogoče žge,

po požirkih me

vztrajno srka,

suši mojo bledo kri,

da bom še puščava.

Rine v razpoke.

Dela se, da jih zlati,

a ko izgine,

še bolj zevajo in

v izbrisanih nočeh

si moram lizat' bolečino.

Ne maram svetlobe,

ki se reži na v prahu

čakajočih obljub.

Sprehaja se po plahutajočih

zapuščenih pajčevinah

neizsanjanih sanj,

ki nikogar več ne lovijo.

Energijo daje prikritim

madežem, ki se kar

širijo in spet smrdijo.

In te sence, 

ki me samo prestrašijo,

ko plešejo brez takta

in se zvijajo v

nemogoče oblike

ali čisto brez zveze

stalno visijo ob meni.

Ne maram sonca,

ne tistih,

ki ga kujejo v nebo,

ne tistih,

ki se stalno smehljajo

in prehitro tipajo zvezde.

Sem še v dilemi

ali maram tiste,

ki ne marajo sonca.

(zaključek preveč zapre možnost bralčeve interpretacije pesmi.)

Kaj meniš?

Lp, Ana

Zdravo!

Šele sedaj vidim tvoje predloge, ja bom popravila kot si predlagala, razen prve spremembe, kjer bi tako preoblikovala 

Skrila se bom soncu.

Nemogoče žge,

po požirkih me

vztrajno srka,

suši mojo bledo kri,

da bom še puščava.

Rine v razpoke.

Dela se, da jih zlati,

a ko izgine,

še bolj zevajo

v izbrisanih nočeh.

To bi pustila, ker hočem poudariti, da se ponoči težave še zgostijo

.

Pesem si lepo premislila in dodelala ... čestitke,

Ana