Koliko časa že stojim tu?
Je bil torek?
Pol devetih zvečer?
Lani?
Pred desetimi leti
se mi zdi.
Mogoče prejšnje življenje
ali življenje pred tem ...

Čas ne obstaja.

Čas je le slab izgovor za lastno nevidenje
neskončne praznine.
Če ni časa, ni koncev in ni začetkov.
Čas je le nepotrebna reakcija na
neumestno vprašanje.

Kakšne barve je tvoja resnica?
Kateri odtenek ima danes?
Je sploh kaj drugačen od včerajšnjega?
Mogoče se motim, a prisegam na hladen smaragd.
Morda si imel le sebe.
Brez tega ponavadi ne gre ...
V moji krvi je premalo rdečih krvničk,
premalo kisika,
premalo rdeče, premalo žil.
Rdečo vzameš pač s tabo ...
Razpraskal si košček za koščkom,
razpraskal sebe dol z mene.
Mogoče je zelen le odkrušek izpod
tvojega krvavečega podnohtja ...

Barv pravzaprav ni.

Barve so le goli skupki odsevov in lomov
seštevek poskusov prebijanja svetlobnih celic
skozi utrujene delce gostega zraka
plod sodelovanja gorečega iztegovanja
otroških ročic
zblaznelih rojstev
lačnih in shojenih
blaznih in strnjenih
mlačnih
obrnjenih
slepih
vsevidnih
skrito-prikritih
previdnih
poskusov
razdajanja
bolečine
ki steče skozi
najmanjše možno
stičišče
svetlobe
in teme
v
en
sam
odtenek
tebe

Mimesis