Na zagovoru pred neznanim,

stojim v vetru sprememb, kot stalni opomnik,

pribit na zarjavela vrata časa.

S trkanjem povzročam zvoke oznanjanja,

kakor da stojim gol in nem,

slečen lastne misli, kot bitje tik pred rojstvom,

z vratom, zataknjenim v materničnem ustju usode.

Ko se je jok prvič usidril v spomin,

je pričel rjaveti, kakor gozd v pozni jeseni,

ki hiti v naročje belega mrazu.

Poslikava pokrajine se razlije prek robov,

uiti skuša podobam, ki mejijo na rast nagačenih čustev,

visečih na obrobju tihih jas,

kot renesančna stvaritev v spogledovanju z arhaičnim.

Jasnina se odpre,

ko me obrišejo zavese, glava pokuka iz reke poroda,

vdih prostora zapolni praznino, na mrežnico sanj se poleže svetloba.

Dare Gozdnikar