Tam nekje na južni strani mesta,
tam, kjer se sekata Horvatova in Kazinska,
tam, kjer je nekoč stala tisa
in kjer je star, z bršljanom obrasel zid zakrival vrata parka.
Neopazno se je prelival v stavbo,
ki je zapirala dostop do ulice.
Nikoli nisem vedela,
čemu je namenjena ta stavba.
Ni imela fasade, le en grafit,
napisan čez vso površino opeke.
Pod tem grafitom sva se spoznala.
Ne vem, kako sva sploh prišla tja.
Toda bila sva tam.
Pribita na steno
s porisano kožo
in verzi, vtisnjenimi v nek pozabljeni čas.
Postala sva instalaciji ulice.
Lastila sva si pesmi in zgodbe
in tisto ulico in zgradbo
in pravzaprav ves svet.

Čez nekaj let sem se vrnila.
Stavbe z grafitom ni več.
Porušili so jo in zgradili novo.
Iz iste opeke.
Vem, ker sem našla košček grafita v njeni steni.
Takšen je kot jaz.
Zbledel, le obris umetnosti.
S prsti polzim preko obrabljenih črt
in šepetam vrstice, ki sva jih pozabila.
Nimajo smisla,
tako kot ne prazna opeka pred mano.
Tudi nevidni grafit, skrit pod opeko,
skozi katero vidijo le moje oči,
nima smisla.

Ne vem, ali bi zdaj še vedno našla tisto ulico in stavbo z grafitom.

Lara Šalamun