Nocoj

te ne bom budila

ne bom iskala tolažbe

in ne bo ti treba

ovijati prstov

okoli mojih prstov

pustila jih bom

svobodne

naj tipajo takrat

ko bodo v temi poskrite

iskrice, ki bi jih rad

imel prižgane

da bi začutil metulja,

ki je naslonjen

na tvoja ramena

in ne vem,

kaj si obljubljal,

ker bilo je preveč

iskric naenkrat

preveč za enega

človeka, ki bi rad

hodil izpod polne lune

iskal kot mesečnik

da so bile zvezde svetle

in še preden je bilo

konec štetja

si ves srečen rekel

samo še to

in bo slika popolna,

lebdi v mislih

drobna tolažba

in celijo se rane

ki bežijo v nebo

in ni več štetja

samo še bela pot

z blagimi žarki teme

ki vodi na sever

Severnice še nimaš

tiho zakličejo v družbi,

ta ima zmeraj pravo pot.

IŽ-lev