Otkako je postao svestan sebe
Morais se igrao sa okeanom
Zato što je okean stalno bio tu
I zato što Morais nije imao ništa drugo
Jednom je pošao peščanom stazom daleko za osekom
Putem koji mu je ostavio plimni talas u povlačenju
Nije se ni za trenutak osvrnuo ni pokolebao
Čak ni onda kada su mu se tamnomodri noćni talasi
Sklopili nad glavom
Lagano se sagnuo i pokupio sa dna spiralnu sedefnu školjku
Sa neizrecivom nežnošću prislonio je školjku na uvo
I nastavio dalje prema nekim svojim dubinama
Atlantik je tada šumeo samo za njega
Prelepo!
Veliki pozdrav Milene.
urednica
Poslano:
26. 01. 2019 ob 11:29
Spremenjeno:
26. 01. 2019 ob 11:30
Alegorija o poti, ki jo hodimo: smer, ki je začrtana že od rojstva ... in ji sledimo, če smo dovolj pogumni, čestitke,
Ana
Posebno zahvaljujem na ovoj "podčrtanki", jer je meni lično ova pesma značajna, više sa filozofskog, nego sa poetskog apekta. Hvala!
Lp, Milen
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!