Ušesa predrejo

neznani glasovi.

V neenakomernih presledkih.

Tožeči kriki.

Noben pes ne zalaja.

Luči na vasi

krdelo, ki ždi

in lačnih oči

potrpežljivo čaka.

Skrbi udarjajo ob čeri.

Črni valovi se visoko penijo.

Drobovje neznosno žge, boli.

Nakopičena čustva

izgorevajo na grmadah.

Dež začne škrebljati.

Ulije se ploha,

ki enakomerno mrmra

zdrava marija...

Čez čas  se zbudim v veter.

Glasno nabija za hišo.

Oči spet zrejo v nič.

Zgodba se ponovi.

Globoko mrmranje hu

uspava vranico.

Najbolj drzna domišljija

napaja sanje,

ki grozijo,

da me raznesejo.

Zjutraj se zbudim v

povsem mirno belino.

nada pecavar