Zdaj vstani in pojdi po vele cvetove.
Po mrtvih otrocih dišijo.
Naberi gnijoče jesenske mahove
na dan, ko vsi sveti slavijo.

Saj žalostna si tako, da zapustila
te je celo žalost. Ponoči
si grenkih mahov nehote zaužila,
pa zdaj jih s solzámi namoči!

Ne boš jih izbljuvala. V tebi so vzklili:
petero gnijočih semen
otrok, ki nikdar se ne bodo rodili,
zato jim ne išči imen.

Vse je ostrgano s tebe. Si gola.
Si mrzla. Si kamen. Si zid.
Zdaj pojdi. Ne vračaj se. Nimaš razloga.
Le steci, le steci se skrit!

Pred sabo se skriti ne moreš. Mahovi
segnili ti bodo v očeh.
Iz njih bodo vzklili pereli cvetovi
ihté kakor duše v nočeh.

Aleksandra Kocmut - Kerstin