Zbujaš se počasi,

tvoj nasmešek še miži,

tu ob meni se pripenjaš dnevu,

zadovoljno zlepljene imaš oči.

Čisto rahlo te pobožam,

toliko da veš, ko v dan prihajaš,

ne želiš si še končati filma,

rada v objetem kadru ti ostajaš.

Nočeš še v realni svet,

dokler zaprte so oči,

naj se nadaljuje v tebi,

vonj te prepovedane noči.

Ne mudi se ti nikamor,

toplo je in rjuhasto prijetno,

spreletavajo te živi še občutki,

ko sva nocoj oba si snela ketno.

Priznam, želim si, da ostaneš,

toda vem, da morala boš iti,

čustvo neizbežnega slovesa me razgalja,

tvegano še kdaj to noč bo ponoviti.

Prav počasi zaporedoma oči odpiraš,

vate zdaj pronica dejstvo dneva,

se zavedaš, da težko bo za oba,

ko spet se nekaj prepovedanega greva.

Slovo napolni obnemeli čas …

… na pol pijan od tvojih čarov,

tudi sam še kar prihajam k sebi,

toda nemo skrivam v blazino svoj obraz,

da spet slovesa šibkost mojo opazila ne bi.

by Mikla

Mikla