Helena

zbudi se

tvoje poslanstvo

so iluzije

velike svobodne sanje

ki v mislih

večnega sanjača

 nočejo postati

 povprečni zemljan

le rada bi bila

tisti Jonathan

ki leti malo višje

in se ne boji

pogleda na zemljo

in niti ga ni strah

prešteti osamljene duše

ki berejo z namenom

da se rešijo samote

vsaj toliko

da pozabijo na žalost

in takrat ko se v sanjah

zložijo nemirna krila

 tiho obstanejo

po robovih streh

samotnih hiš

vse dokler ne zberejo

znova dovolj poguma

in krila hrabro poletijo

proti modrini

takrat znova dajo

čudovito sliko leta

takrat se tudi zavemo

da so tudi ptice del nas

tistih, ki bi se radi dvignili

prav do dotikov oblakov

tam naredili spoved

pred božjim obličjem

in ko se grehi izbrišejo

potem se začne znova

a glej ga zlomka

mislim srečno, lepo,

umirjeno

a spet se bo našel nekdo

ki mu pisanje in branje

nikamor ne bo prav.

Takšnih ne berem

nočem njihovih obtožb

in jeznih pogledov

ki vidijo vse naokoli

le Heleno ne,

tisto ki ima sanje

s katerimi se nič ne zgodi

le še nasmešek med spanem

daje na zunaj videz,

da jo je srečala sreča,

pomembno je,

da stoji ženska

na lastnih nogah

toliko neodvisna

da ne prosjači doma

in prav tako ne drugje,

marsikdo tega ne razume

a je preprosto in čisto lahko.

Dihati hrabro

z lastnimi pljuči.

IŽ-lev