Mene
ujamem te kot kresnico
podojim s sokom mladih brez
zrasteš v mesec nad senožetmi
ki se odtrga iz naju kakor balon iz rok dečka
hlad liže lubje z razpokami
skozi katere se stegujem
da bi spet čutila drget listja
zdavnaj odpadlega pograbljenega sežganega
pepel še diši po tvojem odtisu
a le pojdi, pojdi naprej
drugače ne boš vedel
da se vse poti vračajo
in le redko kdaj spet stečejo v isto
moje zlomljene veje ti nudijo zavetje
ko spet prideš mimo
ne zagozdi se
ker ne bom vedela
koliko praznih lun je minilo
za dol past dobra
edino, kar me zmoti, so tista krila, tolikokrat porabljena, izrabljena, zlorabljena, da vedno pomislim ... a je treba?
LP, Lidija
pol pač ne :)
Hvala, Lidija
Bravo!
Bravo seko. Odlična je, polna kot tvoje srce.
Lep dan cez cel ekran.
Lep pozdrav tebi,
Salke
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 08. 01. 2019 ob 21:13
- Prebrano 544 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 284.24
- Število ocen: 19