Sedim v bolečinah, ki me peljejo vase
in se sprašujem kako so me
geni lahko tako nenavadno skupaj
sestavili, da imam samo en kriv zob
in za nekaj usodnih milimetrov daljšo nogo, ki stiska medvretenčne ploščice in me sili, da več plavam, kar pomeni več britja, saj pri meni
Bog ni šparal dlak, niti pod nosom, ki je tolikokrat treščil ob steno, da liči na Triglav

in potem se spomnim nate, ki mi praviš,
da sem lepa.

abukala