Samo še ti držiš 

otroka v meni,

kateremu si zadekala hrbet,

preden si šla spat,

da mu ne bi pihalo v sanje.

Zdaj ti lahko ponudim le roko,

da se opreš,

ko hodiva proti pokopališču 

in med spomini,

besedo, ki ogreje zrak

za tvoje vdihe in utripe pod rebri.

Ne najdem ure,

ki bi raztegnila čas mojih obiskov,

najdem pa sebe,

 z vsakim trenutkom, 

ki ga delim s tabo -

med poslušanjem zgodb tvojega otroštva

bolje razumem svojo.

Evelina