Pišem novo knjigo.

Roman, ki še nima naslova, niti zvrsti.

Zgodba o trajanju, nadaljevanka v 365 delih.

Vsako jutro dopišem tisti del, ki traja.

Zgodbo ki nadaljuje včerajšnje dogajanje.

Ali pa samo pogled, ki preučuje smisel trajanja.

Morda prevečkrat že preučene osnove in glavnih igralcev.

Lahko samo namig za močnejši in bolj intenziven utrip.

Gnetem glino, ustvarjam dva človeka in ju postavim blizu.

To bo to, isti obrazi in neurje v prehajanju časa.

Pomirjam čute, globoko vdihnem in na dolgo izdihujem tišino.

Morda je v meni samo občutek, ki pravi, da sva potrebna dva.

Iluzija, ki jo ima v glavi moja roka pesnica in se je ne more otresti.

Zavest je hudo prisotni občutek, ki bi rada da bi trajal.

A res nebo greje ponoči, ko postanejo telesi lačni.

Ali pa je le iluzija, ki se nadaljuje v glavi.

IŽ-lev