V tebi sem minevala

ravno toliko, da nisem minila.

Da sva se skupaj vlekla dalje.

Da sva preštevala praznine,

jemala možgane iz formalina,

vlekla razdalje k sebi,

da se ne bi povsem odtujila.

Dogodkovno obzorje je kakor ti

še ena namišljena točka preloma,

po kateri bo vse drugače.

Delaš se, da si del časa, in jaz

igram občutek prostora.

V resnici te ni, in jaz sem le votločrk

(dez)informacij, projiciran na

tkanino vesolja. Ali pa nora.

Od prvega vdiha me nese tja,

kjer ni globine in ne neba.

V temi kapljam na polja,

ena nič ena, grenka semena.

Numerična iluzija me spremljaš,

da lahko kartografiram, kje sva,

brez cestnih luči

in s poapnelo budilko,

ki bo naznanila le še

eno številko.

Aleksandra Kocmut - Kerstin