Posadila sem veliko drevesc,
vsak dan eno.
Zalivala sem jih redno,
a ene preveč,
druge premalo.
Oblikovala sem jim krošnje.
Nekatere veje sem porezala premalo,
druge preveč in so sčasoma
pognale veliko divjega mesa.
Drevesca so eno za drugim hirala,
gnila in trohnela.
Izgubljala so cvetje,
drobni plodovi so odpadli.
Pod skorjo se je naselila goba.
Na koncu je ostalo eno samo drevo,
na katerem je dozorelo eno jabolko.
Dovolj za naslednje leto.
Tristo štiriinšestdeset štorov
pa bo za hrano
gniloživkam.
… res je, spoštovana pesnica modri cvet. Dovolj je eno samo … kot simfonija večnosti...
kot simbol življenja in moči naj kljubuje času, ki ga bogatiš.
Srečno!
Lp, koni
Koni, hvala ti.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!