ZOO

Ne gledam daleč proč koder me ni.

Ne pogledam niti tisto, ki bi rada bila jaz.

Puščam jo njeni bujni domišljiji in tistim poljubom,

ki jih je imela čas ujeti in zdaj razmišlja kam so izginili.

Naivnost se zmeraj drago plača in potem pridejo še občutki,

ki zmorejo tako boleti, da ostanejo v času nepozabni.

Besede so sladek opoj domišljije in dajejo sladkobo

samo takrat ko lezejo iz grla, potem jih zmanjka

in za seboj pustijo mnoga vprašanja, s katerimi se

ukvarjajo naivne duše in čakajo na preteklost,

kot da bi čas zmogel priti nazaj in ponavljati zgodbo,

dokler ne postane plehka in monotona in več nič ne daje.

Grem naprej in te držim za roko, meni ni treba obljub,

jaz sem ustvarila tvojo ljubezen do mene in nikogar ni,

ki bi zmogel spremeniti zgodbo, ni ne kamna ne človeka,

ne medveda in in miši. Grem ven iz živalskega vrta

in še vedno vidim tisto miš, ki te je gledala kot lorda,

ko si potoval od ene kletke do druge in obljubljal

takojšnjo osvoboditev vsem ujetništvom, samo da nisi

bil nesrečen, ko si tolažil in dobival hvaležne poglede.

Zima je, hlad nama hladi kožo, prepletem najine prste

na rokah in te ljubim brez velikih besed naivnosti.

 

Mali pingvinček

gleda orangutana

rad bi bil velik.

IŽ-lev

Lean Radić

Poslano:
27. 12. 2018 ob 13:34

Snažan metaforični haibun ispleten od osjećaja. Veliko bravo I.


Zastavica

IŽ-lev

Poslano:
28. 12. 2018 ob 02:04

Lean dobro jutro

Ja sem res napisala o občutkih. Ni mi prišlo nič drugega

kot životinjsko carstvo. Hvala ti.

Želim ti lep in srečen dan,Irena

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 27. 12. 2018 ob 00:43
  • Prebrano 561 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 238.22
  • Število ocen: 13

Zastavica