Ne gledam daleč proč koder me ni.
Ne pogledam niti tisto, ki bi rada bila jaz.
Puščam jo njeni bujni domišljiji in tistim poljubom,
ki jih je imela čas ujeti in zdaj razmišlja kam so izginili.
Naivnost se zmeraj drago plača in potem pridejo še občutki,
ki zmorejo tako boleti, da ostanejo v času nepozabni.
Besede so sladek opoj domišljije in dajejo sladkobo
samo takrat ko lezejo iz grla, potem jih zmanjka
in za seboj pustijo mnoga vprašanja, s katerimi se
ukvarjajo naivne duše in čakajo na preteklost,
kot da bi čas zmogel priti nazaj in ponavljati zgodbo,
dokler ne postane plehka in monotona in več nič ne daje.
Grem naprej in te držim za roko, meni ni treba obljub,
jaz sem ustvarila tvojo ljubezen do mene in nikogar ni,
ki bi zmogel spremeniti zgodbo, ni ne kamna ne človeka,
ne medveda in in miši. Grem ven iz živalskega vrta
in še vedno vidim tisto miš, ki te je gledala kot lorda,
ko si potoval od ene kletke do druge in obljubljal
takojšnjo osvoboditev vsem ujetništvom, samo da nisi
bil nesrečen, ko si tolažil in dobival hvaležne poglede.
Zima je, hlad nama hladi kožo, prepletem najine prste
na rokah in te ljubim brez velikih besed naivnosti.
Mali pingvinček
gleda orangutana
rad bi bil velik.
Snažan metaforični haibun ispleten od osjećaja. Veliko bravo I.
Lean dobro jutro
Ja sem res napisala o občutkih. Ni mi prišlo nič drugega
kot životinjsko carstvo. Hvala ti.
Želim ti lep in srečen dan,Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!