Streli so
utihnili.
Ljudje tudi.
Živi so
sneli zastave in
izobesili
bela oblačila.
Nikogaršnji pes
se je izluščil iz
prahu
porušenega
mesta.
Tišina kriči in
čaka.
Utiša jo
pesem v tujem jeziku,
tuje uniforme
si prisvojijo
prostor.
Sebe
zamenjam za
sladkor,
slanino in
pečen krompir.
Zmagovalec
ne ponuja
izbire.
Več njih
na telesu, ki je
daleč.
Slina.
Moje
otrplo,
zgroženo
telo.
od mene en veliki bavo
Draga Margareta ♡.
Presunljivo, boleče ...realno.
lp Marija
Ares je prevec lepo ime za razčlovečenje ki ga nosi s seboj
Tudi mene se je pesem zelo dotaknila, pazi le na koncu (ponavljaš besedo telo) - bi se dalo to kako rešiti?
Lp, Ana
Hvala vam za odziv, Irena, Marija, Igor, Ana.
Ana, telo sem namerno ponovila zaradi povdarka.
Lp, srečno novo leto :)
Marjeta
Pa naj bo tako ... pesem je vsekakor izjemna, doživljanje p. s., ki zamenja za hrano tisto, kar ji je še ostalo ... čestitke,
Ana
Ana, pozdravljena, tako sem presenečena, malo prej mi je Ivanka sporočila, da ste izbrali mojo pesem Anonima za pesem četrtletja! Se mi zdi kot čudež, da se je to zgodilo. Vesela sem. Jo pa res globoko čutim. In dolga leta sem jo nosila v sebi. Lepo te pozdravljam, Marjeta
Čestitke tudi v imenu uredništva, tu pa še naša utemeljitev k izboru pesmi zime 2018 - 19:
Pesem, ki se je »izluščila« iz (pre)globoke skorje molka in preglasila bolečo (»kričečo«) tišino; ki z malo, a natančno odmerjenimi besedami upodobi vojno razdejanje; ki je »nikogaršnja« in napisana za vse nas – agresorje časa in prostora; ko grozo utišajo tuje uniforme s tujim jezikom, preide fokus pesmi k prvoosebnem-u/-i pripovedoval-cu/-ki, od katere/-ga so ostali le še »sladkor, slanina in pečen krompir«, in zgroženo obličje oddaljenega telesa, čigar (duhovno) izrekanje se ne staplja z grozo telesnega: takrat se iz anonimnosti izlušči Pesem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Margareta
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!