PESMI,KI RESNIČNO LJUBEZEN USLIŠANO OPEVAJO,GREDO HITRO V POZABO. NA PRAŠNIH POLICAH ŽALOSTNO SAMEVAJO....

Resnica je pač taka,da le redkokdo v življenju jo dočaka!

KDAJ ČLOVEK K POEZIJI SE ZATEČE???

Ko v sebi poka res od sreče? Nekdo ob njem je,z njim o vsem lahko kakšno reče?

Ali,ko išče tolažbo,v trenutkih najglobje čustvene nesreče?

In se zave... Ni sam!

NE!!!!!

Bo bral poezijo resnične sreče,ali poezijo,ki njegova trenutna čustva opisuje? Išče tolažbo,da lažje razume,že to ga tolaži,da sam tu ni....

NA DNU JE!!!!

Ne. To laž ni! Na dnu tega človek pač ne potrebuje! Tuja sreča zdaj res ni tolažba.

Le sol je na rano....

Če dvomiš,pa vpraš ga!

In s tem se tolažim...Morda s poezijo rane mu zdravim,tako kot sebi,ko opisujem čustva namenjena le TEBI...

In sebe si kažem,tokrat res si ne lažem!!!

Zato,VEDI...

TI SI!!!!!

Moja muza,in če že čustev v enaki meri mi ne vračaš... Na neki ravni mogoče...??? Nekdo zaradi vzgibov poezije,ki ti prebujaš jih v meni,lažje,tako kot jaz,vseskupi razume....

In se preprosto zjoče...

Saj jok je sprostitev - hočeš,al nočeš,negativo izjočeš,in v nov dan,prebujen,skočš!

Si rečeš,pa sej je vseen! In ta mala laž,ki v njo res verjameš,poskrbi,da vsak dan znova si vzameš. Ne more nč ti noben!!!!

barabi