Piha, piha...
ne odneha,
da komaj še drži se streha,
ptica v letu se upeha.
V sunkih
zaustavlja dah,
v očeh
je sivi prah
in se suši po gorah
mah.
Vode ni v strugah
suhih,
ne v gejzirjih
in izbruhih.
Na vseh
skalah
in obalah,
po vseh
krajih
suhe
veje v plesnih
in lišajih.
Obrača se in piha
v vseh
smereh
ter se valja po smeteh.

Piha, piha...
V vetrovih
hudih
Gaja diha
in hiti
po ravninah
in poljanah,
kjer je suša kot v savanah
in ihti
v nevihtah
suhih.
V stokih
tarna brez predaha
v bliskih
svetlih
s strelo maha.

Piha, piha...
Gaja kiha
v eksplozijah,
vulkanih,
plinih,
mre v vročinah
in požarih,
joče tiho
v morjih
slanih.
Hromi
v vrtenjih
svojih
in tornadih,
viharje
hoče
v neskončnih
bojih.
Požrešnih
hord
hlepečih
hrana
v Gajinih
je nedrih
brana.
V človeških
strojih
in v ranah
je motena v življenjskih
pranah.

Piha, piha...
Gaja diha.
Globoko vdihne
in me odpihne,
da znajdem se v zvezdnih
rojih,
na poteh
brezmejnih...
V iskanjih,
brskanjih
po ciljih -
temah
večnih -
znašla sem se v njenih
tirih
in v preroških
sanjah,
na sledeh
do sreče.
Prepih
pri oknih
in pri vratih
in jaz, ki hrepeneče
spim na tleh -
z glavo na copatih.

Adelina