Noč je in hladno,
temačne misli
mi grejejo glavo.
Pripeljem se
si ogledam kraj,
vidim ga v daljavi,
ocenjujem položaj,
danes opravim
zdaj ni poti nazaj.

Preden se zavem
že hodim proti,
postava neznanih lic
na poti
mi pride vštric,
puščam prednost,
ker ne puščam prič.

Nemirno se prestopam
tik za njim,
tiho čakam, da opravi
čeprav v sebi kričim.

Opravi, odide…

Kot da nisem pri pravi
panika me obide,
glas v glavi glasno pravi:
»Kaj, če kdo pride? Kaj če kdo pride?«

Zberem se, rutinirano umirim
potem pa odločno zapodim,
čutim adrenalin,
vtipkam svoj pin
in sranje
spet negativno stanje,
bolj kot temnih sil onostranstva
me je namreč strah,
da me bankomat
oropa dostojanstva.

espantajo