Prvi dan ga zagledam,
čakam, da pogleda v mojo smer.
Drugi dan si pustim sanjati
o stvareh, ki jih ne bo.
Tretji dan upam,
ker mogoče bo to pomagalo.
Peti dan se upanje izteče
in spet sem na začetku.
Sedmi dan sem na vrhu,
a njega ni. Izgubila sem ga na pol poti.
Enajsti dan ga najdem,
in ko teče v globino, mu sledim.
Trinajsti dan spim ob njem
in mislim, da ve.
Sedemnajsti dan me pogleda,
ampak vem, da me ne bo nikoli videl.
Oh, Samotnost praštevil (P. Giordano) je res odlična knjiga! Spomnila si me nanjo. Razmišljam, če bi tej tvoji pesmi raje izbrala kak drug naslov, saj je pesem sama po sebi zelo posrečena in ni nujno, da jo že na začetku prekriješ / podrediš - kaj meniš?
lp, Ana
Tudi sama sem se dolgo ubadala s tem, a je bila napisana na podlagi občutka, ki se mu je od vseh še najbolj približal opis praštevilskih dvojčkov v Samotnosti praštevil. Naslov je tako neke vrste posvetilo-zahvala delu, ki mi je ponudilo opis za nekaj, kar nisem vedela kako poimenovati.
Kljub vsemu hvala za mnenje in nasvet.
H.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: h.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!